Skozi mračnozorje hodiš po ledu
z visoko zapetim ovratnikom.
Predstava o mrazu je premalo,
jezdiš, da razdevičiš belo ravan.
Ne boš vzorčil zmrzali,
tvoj cilj je šepet ugašajoči Morani.
Skozi žarkozorje čutim zlato
in prevretost prašnega julija.
Rani dež šepa po prstih, zbudim se,
da z njim ukradem modrino.
Ne bom zapredla vročine,
moj cilj je potovati s Kresnikom.
Skozi enakozorje živiva
moč pokošene trave
in smehljaje snežinke.
Med kepanjem z rakovico
usklajujeva korake.
Ne bova gazila po urah v košu.
Najin cilj je vskok v seme
boga pobirajočega se leta.
Pa sem nazaj...obtesana!
Popravki, popravki...
urednica
Poslano:
18. 07. 2013 ob 21:32
Spremenjeno:
18. 07. 2013 ob 22:07
Zanimiva pesem, po eni strani se nanaša na staroslovanske bogove in na letne čase pa ekvinokcij, solsticij, po drugi pa gre za večno privlačnost med vroče hladnimi nasprotji, ki se iščejo, ko se najdeta moški in ženska. Zagonetno, a lepo povedano. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!