Odločitev je padla, težka in kovinskega okusa.
Odkotalila se je kot ognjena kepa vse do roba,
kjer je zajela sapo in zdrsnila v prepad.

Odšla sem z odtisi strun in vsemi slikami brnečih
poletnih večerov, ne da bi vedela, kaj hočem.
Nikoli si nisem želela proč izmed zidov in navzdol
po stopnicah pogrešanja.

Bil je čas, da grem.
Ujet trenutek plime pod prepadom, ko sem še lahko
za sabo pustila sledi v rdečem pesku.

Na vrhu Sinaja me je spreletelo,
udarilo kot oljko med nalivom:
saj vendar ne morem ostati večno!

Toliko ur med stenami, ki niso mislile na čas!
Vesolja vzporednih svetov, grajenih iz niča:
Samo atomi zraka so se zaletavali
med plesom diminuendov in ritardandov,
crescendov in decrescendov.

Kjer so bili toni, lebdi le še medel spomin,
senca saharske antilope,
hiteče po svetlih hodnikih,
neopaženih vse do zadnjikrat.

O, če bi duša otopela tako hitro,
kot otopijo prsti, ki tipljejo za strunami!
Če bi spomin izpustil melodijo,
da bi zbledela, kadar izzveni akord!

Vem, da se ne bom vrnila
in vendar hranim ključe

v sobe rezervata.

Beatrice Reiniger