V SAMOTNI TIŠINI

Premikam ležerno spodnje končine

med starimi hrasti skrivnostnih tišin,

z odpadnimi listi se sami gnojijo

poka jim skorja od notranjih silnin.

Otipam lubje možatih debel

so ostre kot britev brez nežnosti,

zamislim se vase kako sem močan,

ko to silno moč lahko usmrtim.

Pri tem se na ostri skorji ogrebem

ki me opomni, da sem krhek in gol

rojen iz ljubezni in le za ljubezen,

živim življenje za njo in za dom.

Osnovno življenje je sama zemlja,

saj nosi na sebi bodočnost neba,

v tem redu svobode je človek zadnji,

ki mora najti v sebi Boga.

tomi