Po dolgih urah pokopanih sanj

neusmiljeno strmoglavlja sonce

v osamljen trenutek niča

Preganjajo naju zarje

kot čudesa v zamazanem zrcalu

v naključni igri raztrganega svita

dokler se dan ne stopi v središče blodnjaka

s sledmi požirajočega strahu vred

Občasno in samo za trenutek ujamem

kako tavava po breztežnem  vesolju spominov

kjer spletke niso kol za ranjeno dušo

kjer se lažje odbijeva od zaobljenosti

človeških zlob

puščajoči za sabo

koščke najinih agonij

Takrat niti zgodovina pozabe ne verjame

kako zelo je osamljen najin čas

onkraj usode in besed

ki so se z leti izgubljale

v nočeh brez luninega sija

v dnevih brez žara

in se zavedam da ne bom

več spraševala

niti moledovala

enostavno vem

da naju bo nekega dne

 rešila smrt.

Vertigo