Melanholija
Razpelo, razpeto
nad poletnim vetrom valujočih trav.
Na nebu oblak razpenjen
modrina neba boli,
ko vdihnem skozi nozdrvi.
Begam med samotnimi bukvami
ko telo utrujeno obleži,
prašne roke zastrejo oči,
ali vidiš kako je svet lep,
vpijam te poletni večer
in srkam .
Vem, da tam nekje daleč,
med bukvami ležiš ti,
tak isti topli veter ti liže objokane oči.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lin
- 03. 07. 2013 ob 22:09
- Prebrano 704 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 179.34
- Število ocen: 7
