KAFKAESQUE (ob 130 obletnici rojstva F. Kafke)
Danes,
z vso sončno pravico
prebujen na najbolj
zarotniški način.
(Že vstajam, se že
svetim - zlog za zlogom.)
Spodaj, na razgreti plošči časa,
kjer ti, bog, kuhaš svoj molk,
se že s protezo zapisuje
nekakšno pohabljeno pričevanje:
pretresljivo zavozlani labirint
mojih vsakdanjih
sprehodov.
Luč, ki si bila nekoč
moja priča, zaveznica, ga
razvozlavaš?
Pridi, daj, da ga kleče, da ga z jezikom
že čisto pri tleh, tipaje, tipaje z
zavezanimi očmi
ga razvozlajva
z nožem molka, danes,
z vso sončno, slepečo pravico
izginulih.
Kafka, tudi eden mojih najljubših ... Bi pa spremenila ta delček v sicer zanimivi pesmi s kafkovskim vzdušjem:
mojih vsakdanjih sprehodov
pretresljivo zavozlani
labirint. - v: zavozlani labirint mojih vsakdanjih sprehodov.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Sence, ki so plod sončnosti, ki so (pisateljsko zanimive za) osvetljene prav zaradi svoje temotnosti, bi v tej pesmi rade z jezikom izginulosti premaknile molk s plošče božjega stvarjenja ... Smo res bolj božje, če smo tiho ali če "samo" pišemo o molku? Zanimiva pesem, ki zadiši po kafkovski (posameznikovi) nezmožnosti vplivanja na svet.
Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 03. 07. 2013 ob 15:31
- Prebrano 792 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 248.2