hodil si

skozi nasade oranževcev

pobrala sem noge

in stopila za tabo

tudi mi smo jih imeli doma

takrat ko so okna

še prepevala

sredi kuhinje so stali v krogu

z rokami

spetimi v naročju

kot ženska ki čaka

na dopolnitev

in vedeli za vse besede

ki so razprle posodo

na maminem predpasniku

ne joči mi je šepetala mama

in mi brisala limone z lic

ne joči saj je samo krožnik

kmalu bo pognal nov

še lepši še modrejši

podarila je roke pticam

da sem zagledala brstje

na trebuhu

in stresla gube v nasmeh

ko se je zavihtela žlica

sredi tekočega prostora

čutila sem kako drvi

mamina senca

kako se plazi kazalec

skrivaj

da ne izvemo za jesen

in mize so stopicale

stoli omare

tako zelo

počasi

in samo takrat sem znala biti

sad oranževca

Vesna Šare