Kako je lepa, kot zvezdno nebo,
ki hladno predstavlja nevidno grožnjo.
Njene oči so polne omame,
ko noč in dan misli le name.

Njeno telo je utelešenje boginje,
ki brezčasno nikoli ne mine.
Njen nasmeh je ustvaril vesolje,
njene solze so napolnile morje,
polno čudovitih stvari in nevarnih,
ko bledi izziv se prikaže v barvi.

Ob njej se počutim kot pijanec ob pijači,
kot otrok ob igrači
in debeluh ob mastni krači.
Misel nanjo mi je zadnja uteha,
zares je deklina ki vredna je greha.

Temna ulica,
kloroformna omama,
cmokanje mesa.

Transhumanist