ustnice

našobljene

v ozki O

napet obraz

pogled šviga

nagib telesa spremlja

drvim

prostor se odpira

brez škripanja

drsi

skozi zavedanje

piš dogodkov šumi

mimo

in skozi

umirjam

lovim misel

ujamem z lahkoto

packa?

ne

le senca

huškne čez

zvenim hitrost

v dotiku

ukrivljeni listi

zlomljeni cvetovi

groba misel

kot luknja na cesti

obidem

ali udarim

če sem prepozen

asfalt je zvit

luknje so zvite

zavite so v preteklost

spredaj so prehodi za pešce

posamezniki so pomembni

množice nimajo duše

vrh klanca

nepomemben obrat na poti

med prihajanjem (spoznati)

in odhajanjem (umreti)

kar je lepega

je krog

grič

zavoj

prsi

kolo

pot pride okrog

ustnice

našobljene

v poljub

Milan Novak