Zaprla bom zvezek

in odvrgla pisalo.

Zalučala ga bom v morje,

da ga razžre slanica,

kakor mene razžira nekaj

dan za dnem, pa ne vem kaj.

(pa četudi vem, razžira vseeno!)

Morda bom pero zalučala v hrbtenico

ponosnega drevesa,

da se upogne kot vrba ob reki,

ki sklanja svojo krošnjo in si sramežljivo

zakriva obraz.

Ker potem ne bom več razlagala sebe.

Ker potem mi ne bo potrebno razkrivati nečesa,

kar prihaja iz mene, pa ne vem kako.

Kajti potem, še dolgo potem,

se počutim kot razgaljena gumica

in slanica samo še vznemirja.

Lahko bi zaklela, pa ne bom!

Lahko bi kričala, pa ne bom!

Lahko bi pela operno arijo, pa ne bom!

Lahko bi razbila porcelanast servis, pa ne bom!

Lahko bi se napila, pa se ne bom!

Lahko bi plesala indijanski ples!

Pa ne bom!

Le pisalo bom spravila na varno mesto

in skrila zvezek, da ga ne najdem spet,

in da ne pade v mojo nemilost.

Vanja Čibej