na črni celini je živel duhovnik, ki mu je pes odgriznil

obraz in v rudniku srebra so jokali majhni slepi dečki:

tvoje mehke roke, mandiba, so segle do pekla in do

lune je šinil vonj tvoje zgoščene krvi. kakor v pesmi.

življenje je le sen znotraj sna in oblaki ne poznajo

uhojenih poti. rt dobrega upanja je iz čeri, na njih

gospodarijo vreščeči angeli. podtalnica, precejena

skozi črvive zobe, nikoli ne postane pijača in smrt

lahko celo večnost hlipa pred vrati ječ, a bodo njena

lica ostala bela! in tako bo, dokler se ne bo na jadrih

pohlepa sesirila medenina, dokler se ne bo za robom

sveta utelesila starodavna svetloba. a tvoj smeh iz

črnega dežja bo vedno drsel po izsušenih ustnicah

vročičnega planeta kot drsijo sanje skozi oči neba.

Dani Bedrač