S črno občrtam oči,

obujem rdeče salonarje,

oblečem svetleče osvetljen nasmeh

in puder,

nikoli se sme zmanjkati pudra.

Pripravljena sem.

Pripravljena,

da zapleševa

pod ostrimi žarometi,

ki rentgensko

prežarčijo moje kratko krilo.

Pripravljena

na tvoje pretvarjanje,

da me bereš

kot odprto knjigo

in razumeš

vsak moj »namig«.

Pripravljena,

da se razgalim –

zate.

Da besede

vržem na papir

in se pri tem sladko smehljam.

In ti misliš,

da sem ranljiva,

da sem ljubko majhno dekletce

v rožnati obleki,

z marjeticami v laseh.

Ne vidiš mojih salonarjev?

Strmiš v moje ustnice

in misliš,

da sem bela?

(Za tvoj užitek sem obleke

že zdavnaj pobarvala rdeče.)

Prebesedim besede,

da zvenijo sladko

in izzivajo

in ti se topiš

pod mojimi prsti,

ki sežejo pod pas.

Čutiš … moj si

in jaz nisem tvoja.

Imaš samo moj papirnati odsev.

Helena Zemljič (MalaSenca)