jutro se prevesi v popoldan

in Giselle v sobo zasliši refren ostrega rezila

Sofija v kuhinji seklja baziliko

vedno hitreje vedno siloviteje

kot da bi hotela v zelene lističe

prelistati nevihto in grom

Giselle se zamisli in prisluhne

Sofija v sebi piše knjigo in strani so pekoče

zvok se umiri, ko se po hodniku v Gisellino sobo prismuka luna

le tu in tam zasliši prizore v kuhinji

četudi ne sedi za kuhinjsko mizo, Giselle vidi Sofijo

nasekljano baziliko primeša v pipe rigate

doda olivno olje, česen in tunino

paradižnik in po vrhu potrese parmezan

pogled se umirja

Giselle, pridi, jed je gotova

Sofija si v rožnat predpasnik obriše dlani in ga odstrani

usedeta se za mizo in pogled počiva na skledi, iz katere omamno diši

Sofija, povej mi, te ureznina še boli

nekoliko zopet zateka, Giselle

na robovih se nabira tekočina, ki bledo zaudarja

ne skrbi, Giselle, premaknila jo bom desno od aorte in jo obrnila navzven

večkrat kot zareže, srečnejša sem

rez je natančnejši in privajam se

Sunaina prihaja z gospodom Eliotom na kosilo

Sunaina, njegova nečakinja, se razveseli Giselle

ja, Giselle, a raje ne govoriva o vratih sedaj

ah, Sofija, saj veš, da se nočem postarati

sheeba