ti si, draga lizzie, korenina.

tvoj moški je le

zemlja, navadna glina, ki jo dolbeš,

mesiš, osvajaš. on čuti, ve

kdaj hodiš mimo in kako ga gledaš,

ko si v njem: sama s svojo

shizoidno surovostjo;

z bledoto od dolgega odvajanja;

predozirana, kar ga priganja k mežikanju,

mižanju ali zehanju. si nad vodo

kjer kali moje hrepenenje. slutim,

trasa tvojega leta je svetla tirnica

v vatasti temi, sled, ki ločuje

eno osamljenost od druge.

še sem tukaj, lizzie.  moji moški

prsti v zavetju naštevajo razloge poti

za odhod.

tvoj sen je poln kot naprstnik

ko te svetloba dodaja drevesom

brez zvezd, ki bi hotele biti

popki.

tvoj čas, lizzie, je nemarno

razsut, zavetje v  katerem

stvarnik spretno križa skrivnost z resnico,

katano z ustnicami, ogenj s tišino.

tvoj  in njegov prepolovljeni svet

odnosa in zanosa, je tiha, krožeča anarhija

z zlatim bleskom neskončnosti v kateri

izginjajo: tvoja

viktorijanska katatonija

njegova

legitimna melanholija

moja

popolna dezintegracija

Jure Drljepan (JUR)