Misel je prišla na plano.
Drobna, kot ta dan, ki odhaja.
Ne morem je vrniti v pozabo,
ostaja v svoji resničnosti.
Ni kruta,
je nežna,
a tudi nežnosti lahko bolijo,
če so zlagane.
Njeno bistvo je prazno,
njene oči so slepe;
ne ve, da me je zbodla,
da sem ji na dlani.

Vsi trni, ki krasijo vrtnice -
oni vedo,
zakaj obstajajo.
Niso okras;
vsi jih tako občudujemo.
Oni vedo,
zakaj obstajajo.
Srce so.
Srce, ki ne pusti blizu.
Lahko jih odtrgam,
a s tem vrtnica izgubi svoj obraz.

Daj mi trne da jih oblečem preko svoje ranljivosti...

Lucija