Oj mladost, mladost ti moja mila,

kje, o kje zdaj tvoja je gomila;

mi včasih žal je, da si šla od tod;

spet drugič bi se ti poscal - na grob!

Jaz sem zdrav človek ... Srečen človek. Privlačen človek sem jaz. Mislim, da je z mojimi jetri vse v najlepšem redu. Na splošno nimam nobenih problemov s svojimi notranjimi ali zunanjimi organi. Ne, v resnici se nimam kaj pritoževati nad svojim telesnim zdravjem. Toda jutri bom dopolnil 36 let. Videl sem že lepšo polovico tridesetih in zdaj, na pragu srednjih let, se bojim, da si že pišem svoj veliki testament, nekakšen rekvijem.

Vse se je začelo z nedolžnim sprehodom v gozd pred tremi tedni. Pravzaprav niti ni bil tako nedolžen sprehod; s prijateljem iz šolskih let sva se dobila, da bi presadila nekaj sadik konoplje, ki jih je gojil doma v lončkih in so bile že tako velike, da se jih ni več upal puščati na vrtu, saj bi lahko sosedje kaj posumili. Na vrt pa jih je postavljal, vsak dan, če se je le dalo, zaradi sonca, ki ga te rastline tako zelo potrebujejo. V njegovem stanovanju je namreč vladal večni mrak, ki mi ni niti malo ugajal in v katerem sem jaz videl poglavitni vzrok za vse nesreče, ki so ga doletele v zadnjih letih. Prijatelj je bil velik sanjač, umetnik in kot tak strašnsko nepraktičen in naiven človek. Nikakor ni znal obdržati še tisto malo denarja, ki mu je kdaj pa kdaj padel v žep in njegov položaj v družbi je bil skoraj enak beraču. Nekoč, ko sva ga pila pri njemu doma, sem mu, v svoji prešerni pijanosti, to celo povedal v obraz, da me v teh svojih revnih vojaških cotah čedalje bolj spominja na tiste klošarje, ki stojijo v Ljubljani na vogalih in prodajajo Kralje ulice. Za trenutek se je delal užaljenega, potem pa sva se oba pošteno zasmejala, s tem, da je bil on že resno pijan, jaz pa samo okajen, kajti jaz ga praktično ne pijem, jaz sem namreč zdrav, srečen in privlačen človek in če se že družim s pijanci se iz usmiljenja in dobrote, to je vse. Pravzaprav me je to njegovo pijančevanje še bolj motilo, kakor tisti zoprni mrak v njegovem stanovanju. No, če dobro premislim je bila samo ena stvar zaradi katere sem rad prihajal k njemu: pogovori o umetnosti. O, kaj vse sva predebatirala v teh dolgih letih najinega znanstva, od Stepnega volka Hermana Hesseja do Kubrickovega  lažnega filma o pristanku na luni, od Rembrandtovih avtoportretov do Koonsovih golih lastnih podob s Čičolino in neznanskih vsot denarja, ki jih je dobil zanje. Oja, denar, to je bila ponavadi tema s katero so se bridko zaključile vse najine debate, kajti začel se je razburjati nad državo, bentil je nad položajem umetnika v današnjem času in pljuval po politikih, ki da so krivi njegove nesreče, obtoževal je člane lastne družine, da ga izkoriščajo, (čeprav je bilo prej obratno), skratka, za vse je krivil druge, le samega sebe ni nikdar videl. Kaj naj bi rekel takšnemu človeku, ki je očitno zaslepljen;

lahko ga pomiluješ, pomagati mu ne moreš.

Tako sem se družil z njim samo zaradi tistih dveh uric na teden, ko sva diskutirala o umetnosti, kadar še ni bil toliko pijan in utrujen, da bi postal zagrenjen. In tudi tistega večera sem privolil v srečanje v upanju, da bova kakšno pametno rekla, preden se ga spet preveč napije. Od doma sem vzel ruzak, se vsedel na kolo in se zapeljal do njegove hiše. Skušal sem vstopiti brez, da bi pozvonil. Šel sem okrog hiše in pri zadnjem vhodu pritisnil na kljuko; vrata so se odprla, vstopil  sem v kuhinjo in v trenutku me je obdal tisti zoprni polmrak o katerem sem maloprej govoril. Miza v kuhinji, ki je bila hkrati jedilnica, je bila polna praznih steklenic vina in pločevink od piva. Zraven kruha je ležal pepelnik in kos suhe salame. V lijaku je bilo polno umazanih kozarcev in posode. Štedilnik je bil posvinjan in prevlečen z nečim mastnim. Tla že mesce in mesce niso videla metle, kaj šele, da bi bila pomita. To je bilo daleč najbolj zanemarjeno stanovanje, kar jih poznam, toda, ker sem ga bil že vajen, vsega tega sploh nisem opazil, pač pa sem takoj ob vstopu v kotu kuhinje zagledal, kakšnih šest ali sedem sadik, visokih kakega pol metra, ki jih je prijatelj imel pripravljene za presaditev. Približal sem se jim počasi, kot se vernik približa relikviji v cerkvi in jih z nasmeškom ogledoval. Pobožal sem liste ene izmed sadik, da bi občutil njihovo krhkost, ko sem zaslišal prijateljev glas: "Kaj pa šlataš?" se je zasmejal. Zaradi polteme sploh nisem opazil, da stoji tam v dnevni in si zvija tobak. "Šlatam, kar hočem!" sem ga zavrnil in se skušal delati resnega. "Nekaj sem prinesel s sabo" sem rekel in iz ruzaka potegnil ročno kamero. "Kamero!" je presenečeno izjavil, "Kaj pa nama bo kamera?" "Se še spominjaš, ko sem ti rekel, da bom napisal biografijo o tebi, takoj, ko si boš vzel življenje?" "Am ... ja." "No, premislil sem se, rajši bom posnel dokumentarec, lažje bo." "Hehehe," se je posmejal, "Da ne boš ti ta dokumentarec slučajno nesel na policijo?" "Ne, kje pa, po tvoji smrti to sploh ne bi imelo smisla." sem ga pomiril. Potem se je lotil dela: iz lončkov je previdno odstranil sadike in jih skupaj z vso zemljo, ki se je držala korenin položil v vrečko, nato pa vrečko položil v ruzak. Jaz pa sem ga medtem ves čas snemal. Ko je končal sva si na rame oprtala vsak svoj ruzak, napolnjen s sadikami in se odpravila proti gozdu. Bilo je proti koncu junija, ko je dan že precej dolg in je tudi ob devetih zvečer še precej svetlo. V gozdu je bilo polno mučic, komarjev in drugih mrčes, ki so se nama stalno zaganjale v obraz in, ko zaradi težavne poti nisva mogla več napredovati s kolesom, sva se ustavila, kolesa skrila in pot nadaljevala peš. Kmalu sva dospela do vznožja griča, na katerem je prijatelj imel namen zasadit te sadike. Gazila sva po visoki travi in si skozi trnje utirala pot proti vrhu. Nenadoma je pred nama zazijal kakšnih pet metrov globok jarek in hočeš, nočeš sva se morala spustiti vanj. Ko sva splezala ven se je po 15 metrih hoje pred nama pojavil nov jarek. Ravno sem se hotel spustiti v jarek, ko sem zaslišal v daljavi nekakšno bevskanje, kot bi lajal pes. "Hej, pes gre!" sem šepnil prijatelju. Ta pa se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: "To ni noben pes, to je srna!" "Srna se tako čudno oglaša?" sem izjavil ves presenečen. "Haha, kdo bi si mislil!" "Ja, mar nisi vedel tega?" "Ne." "To je zato, ker nič ne hodiš v gozd, skoz samo "Kuča - posao, posao -kuča"". "Ja, ne moremo biti vsi taki hostarji, kot si ti" sem mu rekel, rahlo posmehljivo. "Ah, kaj, saj hostarji so čisto fajn ljudje", mi je odvrnil, da bi prikril svojo užaljenost. "Če so pa tako uredu, zakaj pa potem sploh potrebujejo "travco". "Travco rabimo vsi, da si kdaj pa kdaj dušo privežemo." "No, jaz, na primer, si je ne rabim nič privezati." V tistem trenutku sva visoko nad sabo zaslišala helikopter, ki je moral biti na kakem rutinskem letu. Ves prestrašen se je prijatelj vrgel na tla, v desno stran in s šepetejočim glasom še mene nagovarjal naj ga posnemam. Začel sem se mu smejati na ves glas, češ, ti si že čisto paranoičen zaradi te svoje "travce", toda njemu se to ni zdelo smešno. Šele, ko je brnenje helikopterja popolnoma utihnilo, se je upal zravnati in nadaljevati pot.

Po nekaj minutah sva končno prišla na kraj, kjer je nameraval zasaditi sadike.

Matej Krevs