bele pleve temno pršijo

tišina je tako naglas

le še koraki poganjajo čas

z lica odteka ko se topijo

steza polzi kot aleja luči

roj repatic šviga brenči

strah izginja v krču vejevja

izginja trohni v golo suhljad

pasant brez obraza zašepeta

da sam ni nobeden in eden sva dva

da tisto suhljad zakuril bi rad

da stopinje stopijo že nočna deževja

da z juga na sever polzijo luči

in ne obratno kot se mi zdi

nemo zgoraj noč drobijo

tišina je tako naglas

le še stopinje beležijo čas

v kanal odteka ko vodenijo

anonymous