Giselle LXXXIV (Vrnitev v Mirabel)
ne govori, Sofija
iz mojih ustnic mezi okamenela reka
ne govori, Sofija
v srcu domuje razpočena skleda
ki me v tonih mračnosti obseda
Sofija, poprimi, praskaj
ko so besede nič
in nič so besede v koreninah pelinovega smeha
zapojem si
la la la
v Niobinih dlaneh je Marsov odsev
la la la
objema me
la la la
zaznavam še
la la la
ko so besede nič in je čutenje greh
Sofija, je gospod Eliot že prišel
pomešala sem vonj cigar s sledjo neuglašenih kitar
želim si, da bi me njegova pesem premaknila tja
kjer v režah zakisanih mišic postilja mah
la la la
ko zatiskam oči
la la la
s prešitimi ušesi
la la la
srkam strup
la la la
strah me je
in zopet me prevzema želja po počitku
pri ostankih nekdanjega hotela Mirabel
Giselle tava po hodnikih
in otožen glas slika verze na žametne zavese
Giselle, porednica igriva
ura tiktaka
čas beži
v loncu se kostna juha hladi
zajemi z žlico
poglodaj kost
zavrži korenček
da sezida se most
la la la
Ljubezen izgublja Čas
la la la
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
- 20. 06. 2013 ob 21:52
- Prebrano 717 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 269.3
- Število ocen: 7
