Zemlja počiva, spi in miruje.
Žalost po meni se preliva - pretaka,
grob odpira svoja vrata.
Zrno življenja mi upanja vliva.
Ptica mi kliče in prigovarja:
"Življenje, živeti, ne ždeti.
Ljubezen, ljubiti, ne bežati.
Zdravje, ga ohraniti, ne zastrupti."

Ptička moja draga
ne odidi,
ne uidi,
pridi, pridi ...

... ostani z mano v tem norem svetu,
ne pusti me samo.

Potrebujem zven tvojega petja,
da se obdam in skrijem v zven tvojega zavetja,
da zmogla bom skozi življenje,
da ljubezen bo z mano,
da zdravje mi bo služilo,
da se zrno življenja ne bo posušilo.

Naj vrata groba ostanejo še zaprta,
ptičica mila.
Mi boš upanja vlila?
Zrno življenja bom skrila,
ga varovala,
ga v pirnico ljubezni zakopala.

To bo moja daritev,
moja stvaritev bo to.

Majda12345