Nocoj ti v naročje prinašam tišino
in roke brez gibov, telo brez dotikov
in grlo brezzvočno, prgišče odmikov;
le mir bom držala nad kalno gladino.
Pod vodo otrpla je najina koža,
v zeleno prebarvana, mrzla in tenka,
brez žil in brez živosti divje odtenka.
Gnil, sluzasti lokvanj razpoke ji boža.
Nocoj ti v naročje prinašam tišino ...
Poglej, nisi sam, saj jaz, bela, sem s tabo;
prepesnila bova to morje v sivino.
Tvoj črni pogled bom zajela v pozabo,
naj prazni jo vdih zadeluje v davnino.
Čeprav plavam v Nič, te vzela bom s sabo.
Evo, tole sem dolgo šparal, pa je zdaj čas :)
http://www.youtube.com/watch?v=y7EpSirtf_E&list=PLWDUEDpqkth0o4YMQYOtN17mMc7lVadMk
Zaista si veeeliki majstor soneta!!!!
Lidija, čestitke za tvoj nov zanimiv in tekoč sonet, ki bi ga bilo super slišati tudi ob glasbi. Potegne v temačnost in (vodne) globine.
Lp, Ana
urednica
Poslano:
22. 06. 2013 ob 11:16
Spremenjeno:
23. 06. 2013 ob 00:05
Ana (Milen Y), hvala za komentarje. Temačnost je vedno samo odtenek celote dojemanja vsega, včasih pač izbruhne na dan (v različnih oblikah). Če napišem pesemo tem, je še najmanj škode, če je pa to sonet, je pa še zabavno zraven :)
Y - točno to, otopelost in nekakšna brezizhodnost - dobra povezava!
Lp, lidija
Super.
Morda bi zadnji verz popravila tako, da ne bi bilo treba prebrati Uzela?
Npr.:
Čeprav plavam v Nič, te odnesla bom s sabo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!