Tako so se ure iztekle v megleno sedanjost.
Še vedno si v meni. Pogrezaš se v mojo notranjost,
Mi siliš v oči, da se vanje mi solze rodijo;
Še mrtev si mnogo bolj živ od ljudi, ki živijo.

In že sem nazaj. V tistem času, poletno zelenem:
Moj junijski bog in s krvjo pozlačena rusalka …
Na robu sveta sem. Nato se pogumno odženem.
Nikjer ni pijancev. Izginila je Šepetalka.

Na varnostni mreži te čakam. Leže. Naučena,
Da tvojim besedam ne pripisujem pomena,
Le stapljam se s tabo prek misli, ki v nama brnijo,
In jok … Nekateri nikoli se ne naučijo.

In če te preženem, se pritihotapiš spet vame.
Spoznam, da sem se navsezadnje zato le rodila,
Da te bom, četudi nerada, do smrti ljubila,
Čeprav nisi moj in ne boš, in pozabil si name.

Aleksandra Kocmut - Kerstin