
Omamno dehteča je najina pot
čez polja zoreče pšenice.
Kapljice krvi, makove cvetove,
puščava v trenutkih spozabe.
Plavi cvetovi lana kimajo v vetru,
kot ples najinih teles.
Ko daje žito kruh za življenje,
ostane na strnišču trpljenje
cvetov in umirajoče veselje.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: srecok
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!