Hodim,
se vračam
na zemljo,
kjer stojim.
Zaziram čudesa čudes.
Od nekdaj drevo.
Saditi in posvetiti
bivanje samosvoje.
Posaditi drevo
z roko.
Spoštljiv ob vsakem
dotiku ,pogledu.
Sedaj živi zemlja
v jeseni. Ni
očeta, ne matere.
Zemlja ju ohrani.
Tisoč in enkrat
obdelana, presajana,
branana, zorana.
Stala je do tega
večera neuklonljiva.
Breskva starosta.
Danes ob
nočni zarji,
z ostro
sekiro zasekal
v ponosno drevo.
Staro breskvo.
Sekal ogoljeno,
sočno drevo.
Živo meso.
Potne kaplje.
Mokri lasje.
Ječijo
listi in veje,
ko pade
drevo.
Vsa drevesa.
Ječijo, ne klonijo.
Slišim korenine,
se priklonijo
globlje,
kot se prikloni
človek s čuti.
Ostala je
odprta zemlja.
Pridelek
hrani
usta. Otrok,
ki bodo
zrli,
kaj ostane na
zemlji, v zemlji.

poet