Gospa Poezija je stara, res stara.

(Kot Trubar nemara? –

Aha, Iliada!

Homer nima para …)

Prastara.

A bi bila rada

videti večno mlada,

zato nove trike nenehno si čara:

nova ličila, nove izme,

nove looke

skoz lupe in prizme,

luksuz

al' luknje

sred' krila in suknje,

kar pač trenutno je v modi.

In takšna, strašljiva

in neobvladljiva,

lahko svoje sluge kdaj tudi pohodi.

Kaj ima rada ta diva,

kdaj najbolj uživa?

Noč in samoto

in lunine žarke,

vse, kar je kratko in kar hitro mine,

in precej posebno lepoto

in precej posebno grdoto

in tudi – kot vemo iz zgodovine –

po suhem vijugave barke,

udobne, ubogim naklonjene jarke ...

In zlasti samoto, samoto ...

Da zavisi od poetov navdiha?

Laž! Ne rabi našega stiha,

po nebu brez nas vsak dan štriha

celo paleto od modre in zlate do roza,

in kogar zadene

ostri nje pik al' sladka glukoza,

je koj »preko-doza«.

Poezija je muhasta diva,

najraje se publiki skriva.

Magična, močna,

nevarna, prijazna,

tisočobrazna,

tisočinenonočna

kot Šeherezada.

In rada

od daleč nam vlada.

Prihaja nam pet,

ko sama le hoče,

tedaj ko poet

v njenem ritmu vriska al' joče.

janakolaric