Hodim

po tanki vrvi,

nad menoj

so angeli,

ki me hrabrijo,

pod menoj

je smrt,

ki mi kaže konec,

dvigujem nogi

in za vsak novi korak upam,

da bo pravi,

da bom zmogla skozi,

brez padca,

brez da nahranim

pretkanega vraga,

ki mi kaže

konec vsega lepega,

če padem v brezno

brez  izhoda.

In angeli mi ploskajo,

medtem ko lovim ravnotežje

in čakam da pridem cela

na drugo stran.

Mimo problema sem vrvohodec,

potem bom zmogla naprej,

le zdaj je bolj težko.

IŽ-lev