zapletena v sanje nekega večera

bila je budna in je bedela poskušala

zleteti zadnjič pred zoro jutra

vsa mirna in obnemela

vselej so prišle same

te sanje mladega dekleta in

med zemljo ter nebo razpeta čutila

je veter njene duše ki piha le za njega

odkar začutila je dotik nekega večera

 več ne diha zapleta se v trnje bronastega

sveta in ponavlja njegovo misel večernega

šepeta o  tej pesmi brez konca

in brez besede brez diha brez zvoka

ne zatiska več oči saj se boji da bi

jo zapustile te sanje tistega večera

ko imela je krila in lahko je poletela 

Anthos