sveti kozmijan je zbolel za mišjo mrzlico in

v turški tovarni avtomobilov so mu zastonj

zbrusili muhalnik: na grški meji mu je vanj

pihnil na pol gol ministrant. v ankari sem si

zvečer najel novo papigo z božjim obličjem

in jo poimenoval abracadabra; je gostolela

kot hudič! s cipra je bilo slišati slabo glasbo

in nad bosporjem se je v svetlobnem čolnu

bahal mustafa kemal atatürk. namesto oči

je imel borovnice. zaupal sem mu: bolj kot

sebe sem ljubil svojo zrcalno sliko, svoj kol,

svoje mesarske rokavice. skozi makedonijo

sem jezdil na električnem oslu, dobro mi je

šlo! gledal sem bele fasade, ki jih je polizal

čas in iskal ljubezen. žarel sem kot hrvat na

na vlaku za bruselj, kot novčič pod jezikom

mrtveca. ob vstopu v šengensko območje

sem kozmijanu obrusil rdečo zvezdo in mu

za vse večne čase v srce zapisal sovraštvo

do slovenskih demokratov. postal je satan.

Dani Bedrač