Ničesar drugega nimam.

Prestrašena podoba v steklu

odseva nekaj – napačnega.

Ničesar drugega vam ne morem dati!

Tukaj sem, da me vzljubite,

da me začutite,

ko zatrepetam z vekami,

da okusite mojo praznino,

da veste,

da to v resnici nisem jaz.

Tukaj sem, da me sovražite,

da me raztrgate,

ko zapojem z napačnim tonom,

(čeprav je moj).

Tukaj sem, da me oberete do kosti

in najdete praznino niča v prsih,

da mi slečete krilo …

in da veste,

da to nisem jaz.

Tukaj sem, da mi verjamete.

Da srkate in pijete,

da izpraznim svoje luknje

in se končno posušim

na soncu …

… sita nenehnega pljuskanja in pljuvanja.

Iz mene kaplja!

In zato sem tukaj -

da me posušite s svojimi

suhimi jeziki.

Helena Zemljič (MalaSenca)