Verjetno se zdim dolgočasna, ko spet modrujem, in vzdihujem in …

Toda poglej mar ne izgine(?) ves čar, ko napišeš in vžgeš v papir neke besede, ki so v resnici le slaba kopija misli.

Mar ne izgine ko rečeš ptica nekaj tiste miline in prahu med njenimi perutmi in ko rečem perut mar ne postane težko in v trenutku nedosegljivo metafora za željo v resnici pa je le stroj za poganjanje v nebo … mar ne izgine?

Ker kdo razmišlja v črkah? Kdo si misli stavke in pike in postavlja vejice pred vsak odvisnik pa še oblika črk je pomembna pa postavitev … mar ne izgine? – in pade v isti koš kot prijava ali prošnja ali preprosto pismo v katerem vprašaš po vremenu. Nekaj izgine, kajne?

Pa vendar … nisi slišan in (ne)slišen brez glagolov in pik.

Nem si.

Mrtev brez svinčnika in papirja.

Helena Zemljič (MalaSenca)