Draga Kitty,

vreme je sivo,

oblačno in hladno,

skozi špranje

gledam nebo,

kako se grbanči

in divje pometa,

ko zaveje veter

in si želim,

da bi imela svobodo,

da bi mi veter mršil lase

in bi izginila bledoličnost

nenehnega skrivanja

v času, ko mi mladost ni dana,

kakor mojim sošolkam,

med katerimi jaz izstopam

in katere sploh ne vedo,

da sem še živa.

Danes je gospod Eliot

bil dobre volje,

razlagal je,

kako je bilo njemu

v času mladosti

in poslušali smo ga

v tišini,

le čez čas smo začeli

s tihim šepetom,

ki je edini dovoljen.

Tebi zaupam Kitty,

morda ti kdaj lahko napišem,

ko bova svobodni,

če me prej ne najdejo

in odpeljejo v taborišče,

koder zvezde umirajo

koder človeka shirajo

do zadnje kaplje življenja.

Pozdrav,

tvoja Ana

IŽ-lev