spet ne smem prestopiti

lončenih kapnikov

na počesanem pašniku snega

ustavim se pred narisanimi

z barvico polnih plišastih medvedkov

opazujem prosojni potok

steklenih požiralnikov stoječe vode

v volneno ploščo

zavit ostanek njenega glasu

oddahnem si pri belih volkovih

ki me začudeno

ne spustijo nazaj v votlino

ko pa bi vse skupaj

rad pospravil v plastično škatlo

izvem da sploh ne obstajam

Matej_Krusic