
Na mojem ekranu
ni slike,
le polno besed,
ki ne vedo
v katero smer,
nagibajo se k hitrosti,
a še vedno ne morejo
nikamor pobegniti.
Ostanejo kot viseče cunje,
ki preprane visijjo obešene
na štriku nad glavo.
Ni kaplje,
ožeti oblaki
nabirajo sivino
v ujetništvu neba
in podhoda korakov.
Besede sedanjosti
obljubljajo prihodnost.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!