SAFR

čas se je utekočinil, rože so znorele in

jaga baba je prišla na svoj račun. vroč

je bil popek sveta, vroči so bili žeblji

v očeh: iz ust živali je privrela melasa.

v mrzlih gozdovih so čakali, na visokih

jamborih prežali: trobentači z ožganimi

rokami, rogati stezosledci, častilci luči:

da jim bo prišlo do živega, do vreščečih

kosti! zdaj balzamirani pojejo o rdečem

klasju v razprodanem mavzoleju skupaj

s strupenimi jeguljami. le jaz, poslednja

bolečina, hudičev ledolomilec, še bedim

nad razbrazdanim morskim dnom, nad

sivo goličavo razuma, nad jerihonskimi

trobentami in žvenketajočo milnico. tiho,

trpko, zlomljeno: kot pradavna meduza.

Dani Bedrač