V zadnjem vtisu
( nikjer več ni bilo ne gline telesa, ne dlani )
je vse mehko in nežno
za vedno prečrtalo simbole vračanja.
Še zadnjič videna nemost stvari,
ponavljanje tuje preteklosti.
Besede so odzvanjale. v ušesih
z okušajočo grenkobo laži.
Občutek siromašne kretnje,
mora, sprijeta s trepalnicami,
ki niso pustile odpreti oči.
Kakšen človek sploh si,
so se spraševale sanje,
medtem, ko so odstrile in razgaljevale
pogled žalosti.
Ko sem bral to tvojo pesem, sem dobil občutek, da ta pesem vsebuje veliko nepotrebnih besed, pa sem jo tako na expres način predelal in oklestil in zdaj izgleda prebližno tako:
Zadnji vtis mehkobe in žalosti
me izriše v simbole vračanja.
Besede odzvanjajo v ušesih
s ponavljanjem preteklosti v laži.
Občutek sprijet s trepalnicami
mi ne pusti odpreti oči.
"Kakšen človek sploh si"
sprašujem sanje?
Majda to je samo moj občutek in moj način razmišljanja in ne mislim ti nekaj vsiljevati ali pa ti svetovati, ker vem da imaš svoj pogled in mnanje na nekatere stvari, zato ti ni potrebno, da sprejmeš moj predlog. Želim le, da pesem dodelaš po svojem ukusu. Prosim, brez zamere!
Lep pozdrav!
Žiga!
Najprej...hvala. vedno me na svojevrstemn način gane , če si kdo vzame čas in po svoje zapiše neko pesem. Ker to pomeni, da se ga je na nek način dotaknila, že kako.
To pesem bom morda kdaj , kot praviš, dodelala. Morda tudi ne...
Za enkrat pa jo puščam tako...podobno meni...nedodelano ;)
Lepo te pozdravljam.
Pa ne zameri!
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!