Na steni zrcalo,
sam zrem vanj.
Solzen spomin na obalo.
Realnost. Konec njen. Konec sanj.
In podoba zbledi.
In sledi. Nič več sledi.

Skozi težke nevihtne oblake,
letel bi na otoke resnice,
tam so ljudje brez napake,
tam so vile vodnice.
Tam sonce večno prežene temo,
kjer solze v smehu izginejo.

Abax Iman