zdrahar je doživel hudo gensko spremembo
in postal lastovka, divji poslanec, srž plesni.
na polju ni šla pšenica v klas, lasje so siveli,
po nebu pa je poplesavala osiromašena luna.
hud duh je vel nad vodami in kača je postala
jagnje božje. vsa dekleta so na skrivaj grizla
peščena jabolka, dečki pa so si mazilili črve:
do golih kosti je šlo, skozi zrkla v drobovino.
težki konji so dvigali prah s polj, nori čobani
pa so s krvjo drgnili drobnici zobovje: pesem
je zasačila blede pajke v alveolah zgodovine
in počrnele prste v studenčnici. a nekdo se je
spomnil prihodnosti, iz žareče krede izklesal
srce in in po evropskih poljih natrosil kesanje.
Poslano:
31. 05. 2013 ob 18:19
Spremenjeno:
31. 05. 2013 ob 18:20
Spet ena taka bedračevska. :) Začne se "politično" obarvano, a izhaja iz intime in se obrača širše (zlasti zadnji verz nepreklicno raztrosi sporočila znamenj široko naokoli, vsaj kar se tiče starega - umirajočega? - sveta). Zajame številne simbole in jih zruši, sleče, razgali. Izjemne prispodobe ("pesem je zasačila blede pajke ...") in spet pesem, ki zgradi temačno srhljivo dekadentno ... vzdušje - rahlo me spominja na bizarno mešanico Strniše, Kafke, Gruma in Bulgakova. Po svoje je mogoče tovrstno poezijo razumeti kot pogled s ptičje perspektive, kot "analizo", katere kazalniki so raziskovancem precej tuji, zato so le-ti še toliko bolj mravljasti in nevedni. In znamenja v žitu navsezadnje moramo videti s ptičje perspektive, da jih lahko razberemo. ČE jih lahko. :)
Poslano:
31. 05. 2013 ob 21:02
Spremenjeno:
31. 05. 2013 ob 21:14
fijuuu! cel esejčić. in to dober! hvala, kerstin.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!