[dihaj]
Vse, kar imam, je ob robovih zlizano in obglodano.
Ne znam več prepevati kot obsedena in rja se mi nabira v pljučih.
Prebujam se od šepeta zrcal in živi pesek mi vztrajno polzi med prsti,
kakor kristalni slap se siplje na tla moje sobe in boža pozabljene sanje o tihoti.
Toda nikamor ne grem – ko me pogledaš, se za bežen trenutek sestavim, in to je dovolj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Veronika Šoster
- 30. 05. 2013 ob 01:14
- Prebrano 891 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 494.2
- Število ocen: 12
