žal - samo besedilo pesmi ne morem oceniti, če pa se potrudim s tistim tam čez - ostane enako

pesem se napiše, ne vrže kar nekaj pa naj drugi delajo iz tega pesem.

za primer ti lahko dam en svoj tak izdelek - ti garantiram, da bo vsaj isto dober in porabil bom minutu. evo .  .  . zdaj

a vidiš?

<iframe allowfullscreen="" frameborder="0" height="315" src="http://www.youtube.com/embed/yqaVvsiBlos" width="560"></iframe> je besedilo intermedijskega delovanja, če hočeš - primitivni klik! če je umetnost danes vsesplošno nadzorovana in striktno kritizirana, še ne pomeni, da je lahko vsak umetnik, da ima vsakdo svoj smisel ...

imamo prvine poezije, četudi ni napisane ene besede:)

imamo tudi stavek - v tvoji drugi pesmi ali argumentu (ne vem kako opredeliti), ki ga vsaj jaz ne doženem. - misel je težko pripeljati do konca ... kaj je smisel?;  da s pozornim branjem in polaganjem rok na pesem, od nje ne bomo dobili odgovora, navdiha ali celo umetnika vrednega potez mišljenja in ustvarjanja, torej da se umetnik ne razvija, da je kot kamen - dan, na veke , čist? da je že človek ? Da smo izdelani kolikor smo in je stvar tako ali tako že zdavnaj zaključena. če si si, če nisi pa ne boš. ???

ton, ki ga nisi znal odmakniti je - da skoraj sigurno pač umetnik ne more biti vsak - morda si želel le kot veter v jadro premisleka, a morda malo bolj skrij ta moment, ki se hitro izriše, med razmišljanjam o zapisu je potrebno konstantno paziti, da avtorja ne pahnemo v samovšečnost in moramo sami držati velik vprašaj nad vsem tem, da v njemu ostanejo pozitivnejše barve, in ne misli s koncem in brez zmage ljubezni.

vrgel si me v tole - pa bi se držal sredine pesmi in ne filozofiral o umetniški svobodi.

Tvoj argument, zakaj ne more biti umetnik vsak bi prav rad slišal ...

kaj pa poezija, ki je kar čez okno, kako boš pa njo predstavil?

kaj nisi opazil prvine poezije v moji ?

kaj so sploh prvine poezije. dal si mi misliti ...

no, če v belo kocko vdira gledališče, lahko v poezijo vdre tišina! ...

aparat očesa je evolucijsko najpozneje razvit organ in zato najbolj pomemben v sočasju mišljenja!

Jure, oprosti za tisto o umetniku, je nekako padlo ven in ni bilo mišljeno tako, kot je verjetno razumljeno iz strani bralca. Morda sem pod vplivom nekega teksta, ki so ga, na moje veselje, objavili v tej reviji:

http://casopis-start.com/casopis/3