vzamem vrbovo košaro
polno rdečih češenj
in se žvižgaje odpravim
pod svetlo zeleno drevo
s popoldnevom objamem
krošnjo in žarke
ki padejo skoznjo
na gube mojega telesa
pletem ure v drobne vozle pecljev
s tresočimi prsti jih
s slino lepim na veje
da s češnje v večeru visi
stotine smejočih plodov
z bosim obrazom v travi
zavpijem v zehajoči konec dneva
"Pridite otroci,
rojeni iz matere,
ki vas ni poimenovala.
Bodite majhni in mehki.
Nasmehnite se.
Toliko češenj imam za vas.«

Polona Campolunghi Pegan