kako dobro hrapava slika - groza ujeta v lasten napor - dan je zunaj varen ... ali ne ? močno dobra, gledam v sonce in se sprašujem, če res samo sveti, ali me gleda? ker odgovor poznam - tu skozi najdem grozo.

ki spet ni na površju čela.

lp

in vseeno, nič ni tako, kot se sprva zdi...

Hvala,

lp,  albin

tudi jaz sem nekdaj tako mislil ...

pa sem v lasten rog tulil - potem sem rekel, zakaj bi se mi celo življenje samo nekaj zdelo ... To ni zame. Zdaj samo vem, (ali pa ne).

sprva ima svoj predhodni čas - to vem! tu živim in besede so se začele spotikati ob meni, ... ko vidiš, da nisi ti kriv, greš mirno naprej, čeprav postaja nerodno.

to je mišljenje, ki je že daleč od samega haikuja - malo za vzorec odleta - ker pesem ni pristanek, temveč ... kaj že?