zagrizel sem v kolač in poslušal

sosedje so mislili da ima sestro

pa je imela kitke zvezane v pentlje

in dva poleta mlade lastovke

iz gnezda zapuščene hiše

govorila je da ni sama

in oče je verjel da si je v novi

soseski našla prijateljico

ki se mogoče imenuje ančica

ki nosi copatke

ali šlapice

ampak tega kolača ne bom pojedla

odnesla ga bom copatančici, je govorila

lahko tudi peščico teh češenj

in to črno seme kumine s hlebca kruha

saj lahko tudi te liste papirja s cvetjem

odnesem v svojo sobo

da jih moja copatančica poskusi

in se jih dotakne

za zaveso materinih oblek

izza omare

in iz zida

tam kjer sem nerojenim

otrokom pustil da zaplešejo

in zaspijo v njej

spominjam se te od nekdaj, je rekla

imel si bele žabe in psa

in govoril si: poglej v omaro

da se skrijem vanjo ...

poglej češnjo da se skrijem vanjo

ti ki veš da si nisem nikogar izmislila

jasmina je obstajala

in bili sva kot eno

prinašala mi je kolače in češnje

črno seme kumine s hlebca kruha in bele, bele

liste papirja s cvetjem

in tako je ostala v moji sobi izza zida

ko smo spet na hitro

pobrali stvari

in se odselili v drugo mesto

...

spominjam se je po poljih pšenice

ki so lebdela v mesečini

in razsutih laseh v vetru

po pogledu ki je govoril

tukaj se skrij

po glavici na oknu očetovega avta

po solzi in češnjevem kolaču v grlu

Marko Skok - Mezopotamsky