Ulice osvetljene z ljubeznijo,

hodim po njih.

Ljubezen moja,

 s tabo prehodila bi vse ulice,

vse do zadnje.

Poleti pod krošnjo te poljubljam,

pozimi v tvojem objemu se grejem.

Življenje, življenje na ulici je moje življenje,

ob Ljubljanici stojiva se smejiva,

in ko prideva domov

se ljubiva

kot bilo bi zadnjič čisto vsakič!

Ko greš, še  rjuhe po tebi dišijo

na moji koži tvoje ustnice gorijo.

Znova in znova

prosim  te, da ostaneš

a greš.

Novo poletje šlo je naokoli

listje počasi rumeni

v sobi sama sedim

 s kom se sedaj sprehajaš?

Jaz hodim sama

ne potrebujem te.

Ulice so temne,

 včasih slišim korake,

obračam se

dokler ne odprem oči.

Nikoli gola, nikoli sama,

Tako zelo boli.

Se zdim ti hladna?

Mirna kot jasno nebo?

Nate moje misli kričijo,

lahko zaprem oči in nič ne vidim,

kako naj srce zaprem?

Ljubila sva se ob pesmi,

zaspala ob pesmi,

ko jo slišim po radiu

ga ugasnem.

A se vrti naprej in

vidim tvoj obraz nad mano!

Nate moje misli kričijo,

lahko zaprem oči in nič ne vidim,

kako naj srce zaprem?

Station