Že v enem izmed nižjih razredov osnovne šole sem
(med tem, ko sem s hudo sračko ponečejal WC školjko),
zaslutil ralativnost časa, ki mi jo je nekaj let kasneje
malce osvetlil Albert Einstein, dokončno pomagal
dojeti pa doooolg trenutek ugodja, zmedene rastresenosti
in navala blažene zamaknjenosti, po prvem spolnem aktu.

Pred desetletjem in več, sem v Taxsili dojel (medtem,
ko sem s klorom razkuževal zanemarjeno stranišče v
hotelu Radž ali nekaj podobnega, s strahospominom
na fanta z elefantiazo, ki sem ga srečal v preddverju),
da je učenje na lastnih napakah zelo relativno, kajti,
me je prešinjalo, najbolje se je učiti iz napak drugih.

Včeraj pa mi je Kautilja Višnugupta Čanakja (med tem,
ko sem na domačem tronu izločal prebavljeno zaužitje),
dopolnil to misel rekoč: "... ne živiš dovolj dolgo, da bi
zmogel vse napake storiti sam.", in mi s tem vnovič
potrdil vso širjavo relativnosti časa, prostora, védenja
in razsežnosti izločanja enakovrednosti tega trenutka.

Tomaž Mahkovic