Komentar sledi.

Ko sem pred časom "ujel" na portalu tole pesmico: // La la la la le / pesmice blebeče le / srce si hladi. //, sem malo zastrigle z ušesi zaradi igrivosti, ki se jo v "začetniški" (če lahko tako rečem...?) poeziji, ne sreča pogosto. Kako se do nje pride (z branjem ali lastnim raziskovanjem) niti ni toliko važno, kot korajža, da se jo zapiše in podeli vedrost skozi pesem z bralci. (kolikor jih pač še prebira poezijo.)

Ta konkretna pesem Dobra vila in ptice pa nosi s sabo še eno lastnost, ki najbrž izvira iz te vedrine in igrivosti (kakršne sem se v slovenski poeziji prvič razveselil ob prebiranju Marka Kravosa) in ki v spreobrnjenem karakterju dobre vile, kar sama vleče na smeh, pa če je to pesnica hotela, ali ne. Na zdrav smeh, da se razumemo. In ko je na koncu dobra vila "za kazen" svojega neobičajnega obnašanja kaznovana z razblinjanjem v sladki smetani, je to... smetana na torti, kakopak.

Kar tako naprej, "mlada pesnica", bi za konec hudomušno potrepljal "vanjo" po ramenu s klišejsko izjavo (in tako mimogrede ponagajal še uredniški kolegici Tei ..., ki se v forumu ukvarja s "problemom" klišeja.)

Peter, hvala za mnenje. Zelo sem se ga razveselila, še bolj, ker si v pesmih zaznal (saj se lahko tikava?) igrivost, kar pomeni, da je »šola kreativnega pisanja Gregorja Hrovatina«, skozi katero sem šla pri svojih začetnih korakih pisanja, na nek način vplivala na moje pisanje. On je igrivost pri pisanju toplo priporočal. Pesmi sem pisala le v svojih najstniških letih in se k njim vrnila v svoji drugi adolescenci :). Pišem, bolj ali manj intenzivno že od leta 2008. Ali sem še vedno mlada pesnica, ne vem, vsekakor pa mi je všeč biti »mlada« in še bolj »pesnica«. Sem pa res, kljub svojim letom, kjer bi se spodobila zrelost, še vedno otrok, haha.

Za objavo pesmi sem pa dolgo odlašala in zbirala pogum, sprva sem jih in jih še objavljam na facebooku, zdaj pa sem se odločila, da jih dam še vam, na pesem.si , »zmeriti«. Portal je res dober in vse čestitke uredništvu. Morda malo pogrešam komentiranje ostalih pesnikov.

O klišejih ste na pesem.si veliko pisali. Tudi sama sem imela na začetku odpor do klišejev, ampak ja, kaj je lepšega kot to, da nek izrek, ali citat ali karkoli postane kliše, ker pomeni, da ga je večina sprejela za svojo. Slednje naj bi bila tudi pobožna želja vseh tistih, ki pišemo, a ne? Se usesti, se umestiti med bralce in nanje vplivati, na kakršen koli način. Ali nam to v resnici uspeva ali ne, pa je druga zgodba.

Lep pozdrav, Vanja

P.S. (Pesem Blebet pa je predvsem mišljena kot ironija na lastno pisanje.)

Najprej o klišejih - upam, da se bo Tea razveselila tvojega razmišljanja (se mi zdi, da je precej podobno Tejinemu) in morda namig, da ga ponoviš na forumu, kjer je odprla to temo.

Zanimivo, če sem prav ugotovil, pesmi niso sveže, ampak malo starejše. So se torej umedile. Očitno imajo torej trajno vrednost in po moje jo res imajo.

Ker pa si se že odločila za objavo, bi po moje lahko razmišljala o revijalnih objavah. Pri vas je že dolga leta utečen zbornik Fontana, ne vem pa, kako je ta čas s Primorskimi srečanji. (Jožek Štucin bi zanesljivo tudi zastrigel z ušesi ob tvojih pesmih. Vsaj zdi se mi tako.)

Pa na Mentor pošlji kaj, če te mika prodor v slovenski literarni prostor, kjer je sicer precej tesno, a dobre stvari slej ko prej najdejo svoj kotiček.

lp

Peter

:) Včasih so komentarji večja umetnina kot je pesem. Hvala.