Milosti so, milosti so... Vsak dan znova in znova...

Vsak dan se milost v žarkih sonca spušča na zemljo skozi drobne stvari, skozi dobre ljudi.

Zbirajmo te drobne milosti za lepše življenje, za radost v duši, za temne in težke dni, ko se bo Sonce navidez za vekomaj skrilo.

Ko bo bolelo srce in duša in telo.

Milosti so, milosti so. Le imejmo odprte oči, za drobne stvari, za dobre ljudi.

Pojmo hvaležno hvalnice Bogu za vse to, za vse dobro, za vse lepo.

Za lepe dni, za dobre ljudi, za svečo v temi, za ptico, ki žvrgoli,

za metulja, ki leta, za čebelo, ki brenči.

Pojmo hvalnice za modro nebo, za iskrivo oko, za toplo roko, za nežno slovo.

Ni, konca, ni konca, ni konca pravi Ljubezni in resničnemu iskrenemu prijateljstvu.

Ni konca, ni konca hvaležnosti, ki jo moramo vedno znova in znova najti,

za sleherni dan, za sleherni, dih, za vsak gib čudeža življenja.

Ne verjamem, kljub vsemu besedi ateista, da Boga ni in ni,

da On je kriv za vse zlo in vse kar prizadene in tare ljudi.

Ne verjamem, ne verjamem besedam teh ljudi.

Vedno se bom trudila v življenju odločati, kar je volja Boga, kar je smisel za vse dobre ljudi za vse krasotne stvari.

Milosti so, milosti so,

kljub temu, da je včasih ranjeno naše telo, duša trpi ali smisla navidezno ni.

Milosti so, milosti so, samo, če verjameš, da je le človek sposoben delati zlo,

če verjameš, da je neskončno dobro,

če verjameš, da dobro premaga zlo,

če verjameš v Ljubezen ne v sovraštvo,

če prepoznaš da je smisel, da sprejmeš svoj križ,

če se ga ne otepaš in izpred oči vso lepoto izpustiš.

Milosti so, milosti so,

Hvaležna sem Bogu da občutim jih tudi, če je zelo hudo.

Ajrin