Šel bom po tistih ulicah
navzgor k jadrom
razpetim čez ozvezdja.
Njen glas bom našel
v svetlih zvezdnih kopicah,
ko bom šel navzgor po stopnicah.

Mamin obraz se bo smejal
vsem prišlekom onstran časa
zašitega v pajčevino iz sonca.
Njene oči bom videl
v kristalih snežno bele soli,
ko se v temnem morju neštetokrat stopi.

Šel bom po tistih poteh
navzgor k oranžnemu zahodu
visečim v galeriji neba.
Njene roke bom čutil
na mehkem prtu v senci smreke,
ko se utopi zadnja beseda v valovih reke.

jurij marussig