ko sem bila majhna
si me nosil na svojih ramenih
ob morju po novemgradu
ker sem si med prodom
porezala blazinice na podplatih
kikelonci sem se te oprijela
da si komaj še dihal
prisesala na ušesa
in se vanje glasno smejala
tako si mi razkazoval svet
danes so tvoje kosti pretežke
da bi me še kdaj tako objel
zdaj te jaz nosim
objemam in poljubljam uvelo roko
z otroškimi robčki čistim po obrazu
in te čoham po lasišču
dokler ne v miru zasmrčiš
takrat se smeješ
in jaz se smejem s tabo
Poslano:
21. 05. 2013 ob 16:38
Spremenjeno:
21. 05. 2013 ob 23:11
Tukaj pa res ni kaj komentirati.
Morda bi veljalo malo razmisliti o pred-predzadnjem verzu /dokler ne v miru zasmrčiš/ (besedni red)...
... in ker je res takšna pesem, se jo res splaša še in še prebirati, tudi z namenom, da se kaj "izpili", pač glede na trenutni navdih. Ja. Pesem, ki jo je možno vedno znova in znova vzeti v dlani, jo greti in gladiti, da ne rečem, božati.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: https://www.pesem.si/serigala
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!