Mečeš me v nebo

ko sem bila majhna

si me nosil na svojih ramenih

ob morju po novemgradu      

ker sem si med prodom

porezala blazinice na podplatih

kikelonci sem se te oprijela

da si komaj še dihal

prisesala na ušesa

in se vanje glasno smejala

tako si mi razkazoval svet

danes so tvoje kosti pretežke

da bi me še kdaj tako objel

zdaj te jaz nosim

objemam in poljubljam uvelo roko

z otroškimi robčki čistim po obrazu

in te čoham po lasišču

dokler ne v miru zasmrčiš

takrat se smeješ

in jaz se smejem s tabo

https://www.pesem.si/serigala

Peter Rezman Perorez

Poslano:
21. 05. 2013 ob 16:38
Spremenjeno:
21. 05. 2013 ob 23:11

Tukaj pa res ni kaj komentirati.

 

Morda bi veljalo malo razmisliti o pred-predzadnjem verzu /dokler ne v miru zasmrčiš/ (besedni red)...

 

... in ker je res takšna pesem, se jo res splaša še in še prebirati, tudi z namenom, da se kaj "izpili", pač glede na trenutni navdih. Ja. Pesem, ki jo je možno vedno znova in znova  vzeti v dlani, jo greti in gladiti, da ne rečem, božati.

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka


Napisal/a: https://www.pesem.si/serigala

Pesmi

  • 20. 05. 2013 ob 16:26
  • Prebrano 1186 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 550.4
  • Število ocen: 14

Zastavica