Ker me je tvoj odsoten korak tako prekleto brcnil,

pozabljam, da sem se včasih tako rada sezula pred tvojimi vrati.

Kot preproga se spreminjaš v iluzijo,

ki ekvivalentno narašča s tišino.

In čeprav postajaš milni mehurček,

bi te še vedno rada ujela v dlan,

te dvignila k licu in poljubila.

Pljuk.

In počiš.

In greš.

Sedaj sem sama sebi odmev,

tvojih odtisi pa so se izgubili

v peščenih sipinah,

četudi jih želim zvezati s svojimi vezalkami.

Sara shiney