Tiho sva hodila,

da bi našla srečo,

da osrečiva dan,

ko najdeva življenje,

ki hiti proti nama,

kot da naju je izbralo,

ravno naju,

da si rečeva

srečna sva,

skupaj.

Nima smisla prehitevati,

pravila so za vse enaka,

stroga in kriva,

da ne zmagava,

da še loviva srečo,

ki se izmika,

da se loviva

med labirintom,

ki raste kot veliko grmičevje

in naju zakriva,

tudi takrat kadar nočeva.

A vseeno sva.

IŽ-lev