Sprehajam se – gola –

po sobi,

naprej po hodniku,

zavijem do balkona.

Odgrnem zavese,

zenice se v hipu zožijo.

Koža vzdrhti

pod hladnim steklom

vrat.

Morala bi ven.

Čutim nežno praskanje trave.

vse od prstov na nogi

pa do kolen.

Čutim občutek vročine,

ki se plazi po mečih

vse tja do popka.

Čutim rahel drget brbončic

na jeziku,

ko okusim lastno slast.

Čutim se …

Čutim napenjanje bradavičk,

ko prsti drsijo skozi lase

in se bobnič zatrese

ob petju ptic.

Čutim!

Steklo.

Še vedno je steklo.

Samo koža drhti ob spominu …

svobode.

Helena Zemljič (MalaSenca)